Raziskave kažejo, da bodo do leta 2030 stroški proizvodnje zelenega vodika v Nemčiji nižji od stroškov uvoza zelenega vodika

Celovita analiza Wuppertalskega inštituta za podnebje, okolje in energijo v nemškem mestu Wuppertal nakazuje, da bi morala Nemčija več pozornosti nameniti širjenju domače proizvodnje zelenega vodika.

Nemčija je morda uvoz zelenega vodika postavila v središče svoje vodikove strategije, vendar nova analiza Wuppertalskega inštituta kaže, da bi se lahko Nemčija ustrelila v nogo, če se ne bi bolj osredotočila na domačo proizvodnjo zelenega vodika.

Do leta 2030 bodo stroški proizvodnje zelenega vodika v Nemčiji nižji od stroškov obnovljivega vodika, uvoženega iz tujine, in verjetno bo prav tako stroškovno konkurenčen vodiku, uvoženemu po cevovodih iz Severne Afrike in evropskih sosed.

Wuppertalski inštitut za podnebje, okolje in energijo je po naročilu Združenja za obnovljivo energijo NRW nedavno izvedel obsežno analizo 12 študij od leta 2021.

Po podatkih Inštituta Wuppertal naj bi stroški lokalne proizvodnje vodika v Nemčiji do leta 2030 znašali 0,07–0,13 evra/KWH. Ker je 1 kg vodika enak približno 33,3 KWH pri nižjih kaloričnih pogojih, so stroški lokalne proizvodnje vodika v Nemčiji je približno 2,33-4,33 evra/kg ali 2,53-4,71 ameriških dolarjev/kg.

Nasprotno pa študija kaže, da bodo stroški uvoženega vodika iz transporta na dolge razdalje, kot je Amerika, do leta 2030 znašali 0,09–0,21 evra/KWH (2,99–6,99 evra/kg), medtem ko so stroški uvoženega vodika po cevovodih ocenjeni pri 0,05-0,15 EUR/KWH (1,67-5,00 EUR/kg).

Analiza je pokazala, da je bila v vseh 12 študijah najnižja napoved stroškov vodika za dostavo vodika v Nemčijo po cevovodu iz Španije, vzhodne in severne Evrope ter severne Afrike. Hkrati je zadnja raziskava bolj optimistična, da naj bi se stroški uvoza vodika še znižali.

Nemčija je trenutno v procesu posodabljanja svoje nacionalne vodikove strategije in osnutki, ki so pricurljali v javnost, kažejo, da naj bi država do leta 2030 podvojila svoj cilj namestitve elektrolizerja na 10 GW, vendar bo Nemčija še vedno načrtovala, da bo zadovoljila 50-70 % svojega povpraševanja po obnovljivem vodiku z uvoz do leta 2030.

Medtem je bil Robert Habeck, nemški podkancler in zvezni minister za gospodarske zadeve in podnebne ukrepe, v zadnjih nekaj letih v ofenzivi šarma, ko je dosegel in podpisal memorandume o soglasju s potencialnimi izvoznicami vodika, kot so Avstralija, Brazilija, Egipt, Namibija in Južna Afrika.

V okviru svojega programa H2Global je Nemčija tudi prva država, ki je začela namensko dražbo za uvoz zelenega amoniaka, metanola in sintetičnega letalskega goriva, ki naj bi se zdaj razširila po vsej EU.

Toda poročilo trdi, da bi morala nemška vlada v kratkem okrepiti prizadevanja za izgradnjo vodikovih zmogljivosti bližje domu.

Dr. Manfred Fischedick, predsednik in znanstveni direktor inštituta Wuptal, meni, da je krepitev domačega zelenega vodikovega gospodarstva smiselna, zlasti zaradi s tem povezane dodane vrednosti v državi, stroškovne prednosti uvoza vodika pa ne izravnajo drugih prednosti proizvodnje vodik doma.

Vendar pa študija vsebuje opozorilo, da scenarij, po katerem naj bi se skupno povpraševanje po vodiku povečalo, vključuje tudi večjo odvisnost od uvoženega vodika.

Medtem ko se pričakuje, da bo povpraševanje po vodiku v vseh sektorjih v Nemčiji, vključno z industrijo in energetiko, do leta 2030 med 29-101 TWH, ocene za leto 2045 ali 2050 kažejo, da bi lahko bilo povpraševanje med 200-700 TWH.

Do leta 2050 se bo razlika v stroških med domačo proizvodnjo vodika in njegovim uvozom v tujino začela zmanjševati, medtem ko bo uvoz vodika po cevovodih postal cenejši.

Do sredine stoletja bodo stroški lokalno proizvedenega vodika v Nemčiji znašali 0,07–0,09 EUR/KWH (2,33–2,99 EUR/kg), podobno kot stroški uvoza vodika po morju pri 0,07–0,11 EUR/KWH (2,33–3,66). evrov/kg). Do leta 2050 bodo tudi stroški vodika, uvoženega po cevovodih, padli na 0,04–0,12 EUR/KWH (1,33–3,99 EUR/kg).

Zeleni vodik namesto modrega vodika

Analiza poročila je prav tako zavrnila uvoz modrega vodika iz Norveške na podlagi emisij, pri čemer ugotavlja, da bi modri vodik še vedno proizvajal "znatno višje emisije toplogrednih plinov" kot obnovljivi vodik, tudi ob najugodnejših predpostavkah za zgornje emisije in stopnje zajemanja ogljika. Obstoječe naprave za proizvodnjo modrega vodika dosegajo povprečno stopnjo ločevanja le okoli 56 odstotkov in tako zmanjšajo emisije toplogrednih plinov le za približno polovico v primerjavi s sivim vodikom.

Poročilo tudi kaže, da modri vodik, proizveden v drugih državah, kot so Združene države, večinoma uporablja fosilne pline, njegove emisije navzgor pa so še višje.

Zaradi neuspeha prejšnjih poskusov vključitve modrega vodika v definicijo nove direktive o obnovljivi energiji se EU trenutno osredotoča na razvoj samo na obnovljivi zeleni vodik, verjetno pa bo naraščal tudi pritisk za ponovno oceno podpore za modri vodik kot del prihajajočega svežnja za trg vodika in razogljičenega plina.